Tiste daljne lipe iz Slovenije

Pavel Strukelj Tiste daljnje lipe iz Slovenije – Ali kdo ve, kje je Slovenija? je vprašanje s katerim se začenja kratek roman Paula Coelha Veronika se odloči umreti. Podobno ugibanje je bilo vedno prisotno v mojem življenju, ne v zemljepisnem smislu, pač pa povezano z globinami moje osebne in družbene bivanjske podzavesti. Pripovedki o Kralju Matjažu in Urški – Od nekdej lepé so Ljubljanke slovele iz Prešernovega Povodnega moža – sta oblikovali mojo zgodnjo domišljijo kot prave bajke, in tudi ljudske pesmi kot Moj očka ima konjička dva ali En hribček bom kupil, in še ducat podobnih napevov. Obogatila so me potovanja sorodnikov v Slovenijo, tudi brata, ki je tam živil célo desetletje, njihove sugestivne in zabavne pripovedi, predvsem staršev, ki sta kljub njunemu eksilu in vojni, znala pričarati lepo deželo. Doma smo govorilo slovensko in tudi nekaj nemško. Mama je bila učiteljica in me je pri štirih letih uvajala v branje s pomočjo knjižice Naša beseda. V argentinski šoli sem se pri šestih naučil kastiljščine. Danes skoraj več ne govorimo o globalizaciji, ker jo živimo, zdaj še poostreno s pandemijo, ki nas zadržuje doma, a nas vse bolj povezuje s svetom. Zato sploh ni nenavadno, da me zdaj pokliče prijatelj iz Slovenije in da poklepetava. Ali da mi v roke prek lokalnih prijateljev prihajajo slovenske knjige in revije, objavljene v Buenos Airesu ali Čilu. In ob pogledu na svet, na našo vesoljsko ladjo Zemljo, na kateri vsi potujemo, pomislim, da je tam konec poletja ... da so ljudje še na plažah in se podajajo na pohode v s soncem obsijane Alpe. Tisoče kilometrov proč opazujem ta moj oddajeni jug in čarobno Patagonijo, ko sedim v svoji sobi in pišem te vrstice pri odprtem oknu. Ugibam, da bi podoba risane zgodbe prikazovala zastrašujočo belo pokrajino z mrazom in snegom, skoraj v mraku ... in majhno okno – to moje – s toplino edine svetilke sredi prizorišča. Ob tej uri nihče več ne hodi po ulicah mojega mesta Comodoro Rivadavia, le sem in tja, morda dvakrat ali trikrat v tej avstralski noči, gre mimo kak policijski avto ali rešilec. Kje je tista Slovenija mojega otroštva? Spominjam se 27 kilometrov oddaljene nizozemske vasice. Bil je naftni tabor s hišicami in kočami z dvokapnimi strehami, bazenom in kinom, ki ga je podjetje Shell zgradilo za svoje ljudi. Prispeli smo z ozkotirnim vlakcom in tam je bilo približno 25 slovenskih družin. Spomnim se inženirja Vivoda, Križana, Prešerna ... Janko Prešeren je bil moj prvi prijatelj, bil je izjemen lik, ki smo ga do prezgodnje smrti imenovali Yanko. V šolah je bil zastavonoša, sicer pa moj sopotnik skupnih kolesarskih dogodivščin, učenja vožnje na njegovem starem in obnovljenem džipu, nagajivosti v bazenu z dekleti in predvsem nedeljskih obiskov impozantne cerkve s hektarjem svobode za igranja in tekanje z ostalimi slovenskimi otroki, medtem ko so se starši sestajali v župnijskih prostorih. Tam smo klepetali in peli v slovenskem jeziku, se udeležili maš. Katy Prešeren je bila lokalna katehetinja. Podjetje je naše ljudi cenilo zaradi njihove obsedenosti z učinkovitostjo ... vsi so obdelovali svoj zelenjevni in cvetlični vrt, veliko se jih je ukvarjalo s tesarstvom in kuhanjem žganja v velikih lesenih kleteh, ki so jih imele te hiše. Potem so te družine odšle po svetu v Avstralijo, Kanado, ZDA, Južno Afriko in druge dežele v skladu z dodeljenimi cilji vodstvenih delavcev. tako da jih je z letiv Comodoru ostalo samo nekaj. To je bila moja prva Slovenija. Slovensko hišo, enega izmed več slovenskih skupnih domov, sem od petega do desetega leta občasno obiskoval, ko sva z očetom večkrat potoval v Buenos Airesu, enkrat pa tudi z mamo. Drugi društveni domovi so bili v Lanúsu, San Martínu, Carapachayu itd. Tam je moj oče Pablo spoznal mojo mamo Cveto Germek, osnovnošolsko učiteljico, ki je delala v tekstilni tovarni v Ciudadeli, pela v zboru in igrala v krajevnem gledališču. Vse življenje do danes, ko prepotujem teh 2000 kilometrov, vedno obiščem ta kraj. Z desetimi leti sem šel v internat v bližini mesta Bahía Blanca, na pol poti med Buenos Airesom in mojim rojstnim mestom. Tam sem začel brati in pisati na višji stopnji. Kajti dopisoval sem se s svojimi domačimi. Imel sem tudi nekaj knjig, ki sta mi jih dala starša. Spomin se Desetega brata in Gorjančevga Pavlka. Pri osemnajstih sem začel delati na sodišču province Chubut in že potoval sam, tako pa sem spoznaval še druge ljudi, na primer Antonia Mizerita; njegove časnikarske prispevke sem prebiral v tedniku Esquiú, spoznal sem tudi nekaj duhovnikov in več članov slovenskih skupnosti. Z leti sem postal sodelavce Druge vrste, a to je že nova zgodba. Z objavami v španščini in nekaj v slovenščini so se začeli stiki z ljudmi iz Slovenije – z Jozetom Prešernom, z Marico Hribar in drugimi. Podedoval sem talasemijo, tako pogosto med alpinidi, zaradi česar sem postal dober andinist zaradi te krvne prilagoditve velikim višinam. Sem tudi vztrajen pri delu kot so povprečno vsi Slovenci. Čeprav sem podedoval veliko značilnosti mojih prednikov, in ob tem da so mi starši Slovenci, in tudi brat, sam nisem uspel pridobiti slovenskega državljanstva. Morda sta ljubezen in čustvovanje s slovenskim domom prehudo odstopala in me odvrnila od birokracije slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu. Nekajkrat sem obiskal urad, a zaradi birokratskih težav, brezbrižnosti osebja in seveda razdalje, se je vse zarotilo tako, da nisem uspel dobiti državljanstva. Kar me sicer ne skrbi, toda takrat je bilo to vsaj čustveno razočaranje. Ko je brat prvič prispel na ljubljansko letališče, je doživel pravi šok. Pripovedoval je, kako ga je preblisknilo jasno spoznanje ob prihodu, ko je zajemal zrak, opazoval ljudi v vrsti in se z njimi pomikal, da sodi tja, da globoko pripada tem krajem. V nekakšni anamnezi je občutil, da mu je vse, kar je živel do tedaj, bilo na nek način vstavljeno, da je bilo tuje, daleč od njegovega bistva. Mislim, da sinovi emigrantov imamo podobne izkušnje. V poletnih dneh sta me botra Teta Križan in njen mož peljala v Campamento Hildich, v prelepo zeleno dolinico, kjer smo tudi govorili slovensko. Boter Francisco Nemanič, prijatelj staršev, je pogosto bil na obisku pri nas, za kratek čas smo imeli sosede s priimkom Lebeničnik. Tako sem spoznal več Slovencev in odkril, da se njihove govorice razlikujejo. Opozarjale so me na krajevne naglase, nekateri so se mi zaradi slikovitih poudarkov zdeli rahlo smešni. Oče je bil iz Bele krajine, njegova govorica je bila precej sorodna hrvaški; od njega in njegovih prijateljev sem se nekoliko naučil pogovornega jezika. Tako se lahko za silo pogovarjam s Slovenci, ki jih srečujem. Cveta Grmek, znana kot Mamá Flor, pa je bila »ljubljanska srajca«, zgovorna meščanka, s sladkim glasom. V sebi sem tako združil oba slovenska svetova, kmečkega in mestnega. V obeh svetovih je bila nemščina drugi jezik. Starši in odrasli so segli po njej, ko so govorili o rečeh, ki jih otroci ne bi smeli slišati. Moja mama je vse življenje pisala v gotski pisavi, tudi pri 82., ko je umrla leta 2008. Doma smo imeli slike fotografa Erjavca – Blejsko jezero z otočkom in kapelico, panoramski sliko Ljubljanskega gradu, in v zlato, čudovito uokvirjeno sliko Marije Pomagaj. To so podobe, ki sem jih ponotranjal od zibelke do smrti staršev – in pomenijo močno notranjo ikonografijo moje biti. Pozneje so se pridružile še druge slike in scene, od Luxurie Janeza Ljubljanskega do mojih risb in slik, ki jih hranim kot intimne izraze sebe. Nekoč sem jih poslal v Slovensko hišo za neko razstavo. Druge moje risbe ali slike so naseljene po straneh mojih knjig. Nekoč sem sanjal, da bi predaval na Ljubljanski univerzi. Te sanje niso bile nekaj naključnega. Nekaterim bi se zdele nenavadne in brez pravega pomena, a sodile so v tisto področje moje pripadnosti. In ne le želja, da bi predaval, ampak tudi želja, da bi spil kavico v katerem koli značilnem slovenskem bifeju. Življenje pa določa prioritete in tako nekatere želje dolgo utripajo kot mogočosti. In usahnejo v zrelosti kot posledica sprijaznjenosti s stvarnostjo. Tako se oddaljiš od tiste intimne domovine, ki ti služi kot toplo zatočišče, a ne pomaga pri prilagajanju resničnemu svetu zavesti in zapletenim življenjskim dogodkom. Mojih treh otrok nisem mogel niti naučiti slovenščine. Pri desetih letih sem se začel učiti latinščine, pri trinajstih pa grščine do konca fakultete. Na visokih šolah sem poučeval ta dva jezika in na univerzi, ko sem se po vojaški diktaturi lahko vrnil. Tako sem zgodaj razumel sklanjatve in razlike med slovenščino in kastiljščino. Jasno je, da še danes ne obvladam dvojine. Še enkrat moram priznati – slovenščina, jezik mojih staršev, je zame jezik ljubezni, čustev, tistega, kar čutim še preden kaj razmislim … kastiljščina pa je akademski jezik in jezik razumskih vezi. Formalnih slovenskih šol nisem obiskoval, zato se je moje učenje slovenščine omejevalo na branje revij, dnevnikov, knjig, publikacij, ki so prihajale iz obeh celin. Očetova knjižnica je imela vsaj polovico slovenskih knjig in seveda precej posnetkov, trakov z gledališkimi predstavami klasičnih del; novejši pa so radijski posnetki, televizijski in vse, kar polovim na spletu. Zaradi ljubeznivosti prijateljev in neznancev me tako nagovarja neka tretja Slovenija s prevedenimi objavami mojih besedil. Tako sem lahko ponovno prebiral svoje črtice ali pesmi v obeh jezikih, kar se mi je zdelo čudovito razkritje in nekakšen čudež. Brat Lorenzo, ki je živel v Sloveniji, je bil med drugim tudi poklicni prevajalec. Vedno me je presenečala možnost prelivanja besedil iz enega v drug jezik. Naj povem, da sem se nekoč počutil sposobnega, da bi prevedel Prešernov Sonetni venec. Celo obljubil sem, da ga bom prevedel v nekaj letih, a sem še več let zapisoval poskuse v svoje zvezke, a brez uspeha. Še vedno sem dolžnik. Kastiljščina je namreč ne le nasploh opisna, perifrastična, njeni samoglasniki drugače preplavljajo zloge, in če poenostavim, kratek stavek v slovenščini bo vedno daljši v španščini, pa se trudi koliko hočeš. Morda obstaja genialec, ki vse to preseže, a to ni moj primer. Oče se je po pol stoletja ponovno srečal v Sloveniji z brati, sorodniki in prijatelji. Nekaj mesecev je bival v sestrini hiši, potoval po deželi in celo po zahodni Evropi. Spomnim se njegovih čustvenih pripovedi o tistih začetnih objemih, pri katerih so se družinski člani po tako dolgem času najprej zmedeno gledali, po nekaj trenutkih ohromelosti so se v solzah vrgli v neskončne objeme, vmes so tekle solze in vsa mogoča čustva. Tudi z mlajšimi so se razvnela globoka čustva medsebojne naklonjenosti. Oče je res užival, doživel je celo razglasitev neodvisnosti njegove države. Bilo je globoko veselje, ki je popestrilo njegova zadnja leta in jih obogatilo z nenehnimi komunikacijami in iskanji. Vrnitev je bila enkraten dogodek, celo za nas, ki smo prejemali njegova pisma s prvimi slovenskimi znamkami. Zdaj se spomnim njegovega pripovedovanja, kako je ob začetku vojne raznašal Svobodno Slovenijo, tiste razmnožene lističe, od vasi do vasi, sredi zasneženih krajev, zato da bi odporništvo imelo lastne novice. Njegov brat, duhovnik, mučenik Lovro, ubit v hribih pred strelnim vodom, ker ni pobegnil z bratom v Avstrijo, se je odločil, da ostane z ženskami in otroci, ki so bili namenjeni v Italijo: »Ostal bom s svojimi ljudmi,« in se tako odpovedal osebnemu pobegu. Najbrž se ne motim, če povem, da ni verjetno, da bi kdaj spoznal stvarno Slovenijo, tisto zemljepisno in realno. Celo tisto družinsko in humano, čeprav nikoli ne veš, kaj te čaka … zato odločno parafraziram Garcío Lorco s pomočjo Gradnikovega prevoda: »Čeprav poznam vse ceste, / nikdar ne pridem v Slovenijo … Smrt me oprezuje / z ljubljanskih stolpov.« Čutim pa, da sem opravil dolgo pot po njenih kulturnih in duhovnih poteh, še posebej literarnih. Potem ko sem se upokojil sem doma uredil arhive sedeminštirideset let. Prepolna soba se je spremenila v prostor za vnuke, ko nas obiskujejo. V moji pisarni, kjer sem izločil tone papirja, sem ohranil potrebne dokumente in slike, dokaze pomembnih izkušenj, naslove in tečaje, mape različnih poti. Hči, psihologinja, je podedovala zgodbe svetovalcev in vse knjige filozofije in psihologije. Z ostalim, kar me zdaj obdaja, se bom poglobil v moje literarne zgodbe, bežno spomnil, skrčil tisto, kar se tiče moje druge moje Slovenije, Slovenije mojih objav, intervjujev, stikov in posameznikov, ki so me upoštevali, navajali, kritizirali ali pomagali pri objavah. Kajti – razumljivo – moja literarna zadoščenja so bile pretežno v kastiljščini, a duh mi je velikokrat pobegnil k tej moji notranji domovini. Večkrat sem povedal, da sanje izražam v obeh jezikih … psihologi pravijo, da je to značilnost prave dvojezičnosti. Čeprav brez formalne izobrazbe v slovenščini, mi je uspelo oblikovati nekaj strani za spomin, ali morda tudi za pozabo. Naj jih poskušam na kratko opisati, da si ponazorim to svojo vzporedno slovensko življenje, ki je del moje nenavadne, kompleksne in subtilne osebe. Kot sem že omenil, je bila moja prva »književnost« – zdaj parafraziram Quinovo karikaturo Mafalde – Naša beseda, ki je izšla v Buenos Airesu. Z njo sem se naučil brati in pisati. Napise na javnih uličnih površinah sem bral slovensko, na primer pred našim domom je bila policijska postaja in sem bral »policija« namesto »policía«. V vrtcu sem bil z otroki drugih priseljencev, ki so govorili še druge jezike, skupaj pa smo se učili kastiljščine. Malo je bilo Argentincev. Z branjem smo začeli v prvem razredu. Tudi tu je bila kozmopolitska sestava – največ Italijanov, Portugalcev, Poljakov in tudi Kitajcev, Rusov, skratka svetovna človeška favna. Že od otroštva sem se seznanjal z različnimi kulturami, ki so jih sošolci negovali doma, kjer pa smo se tudi pogosto prijateljsko družili in igrali. V Naši besedi so bili praznični stavki, ljudske pesmi in zemljepisne osnove slovenskih krajev. Vedno me je v knjigi prevzel spoštljiv odnos do nove države, pozneje tudi, da je vključevala pomembne pisatelje z besedili za otroke – Janko Leban, Edmundo D’Amicis, Oton Zupančič, Jovan Jovanović (Striček Jovan), Josip Ribičič, Anton Medved, Josip Jurčič in neskončno dolg itd. Očetova knjižnica mi je odkrila svet univerzalne mitologije knjige. Precenjevanje tiskane besede se je prenašalo tudi na revije in časopise. Pri Borgesu sem izvedel, da ni nič bolj minljivega kot časopis ... da revije prinašajo nekoliko bogatejše gradivo, ki ga je mogoče izbirati. Branje knjig pomeni pridobitev časa. Mladostniška napaka je verjeti, da je zapisano, tudi resnično. Koliko naivnosti sem moral premagati skozi življenje! Toda tristo knjig na očetovih policah mi je dalo vpogled v tisto, kar sem pozneje, starejši, odkril, češ, vsakdanja slovenska govorica se razlikuje od knjižnega jezika. V Argentini pogovorni in knjižni jezik nista tako oddaljena. Jasno je, da obstajata estetska skrb in poetična izraznost, s brez kakega prisilnega kulturizma ... Očeta so v mladosti navduševali romani daljnjega zahoda, ki jih je pisal Nemec Karl May. Njemu na kraj pameti ni padlo, da bi se kdaj preselil v Ameriko. Na policah njegove knjižnice je bilo mogoče najti Prešernov Krst pri Savici, Moja rast Ivana Dolenca, od klasikov do biografij, od vrhuncev književnosti do vsakdanjih nižin. Danes težko verjameš v obstoj velike književnosti, kajti samopromocija, založniške potrebe in ideološko-politični interesi manipulirajo z ocenami in branjem. Obstanejo pa le vredne strani. Danes lahko beremo grška, latinska, indijska in druga dela … ker so se ohranile dragocene strani. Drugo izhlapeva v pozabo. Nekdo je skoval izraz longseller, da bi ga ločil od ščavja objavljenih best-sellers, precenjenih izdaj. Zato je vedno priporočljiva svobodna drža in utiranje lastne poti … Verjeli smo v evrocentrizem, a danes je svet okrogel. V kulturnem smislu je Zemlja povsod enaka – manj smo vodljivi, kar zadeva kulturno superiornost ali inferiornost; to pa ne velja za gospodarstvo ali politiko. Svet je lahko bolj human, kar je odvisno od individualne narave narodov … tako se mi zdi. Nekoč me je tokijska učenka, ki je prišla v Patagonijo na študentovsko izmenjavo, tako kot tisoči drugih, ki prihajajo od vsepovsod, na prvem predavanju v precej dobri španščini vprašala: – Ste vi profesor književnosti? – Seveda, sem odgovoril. Zakaj sprašuješ? – Ker vi predavate. – Seveda predavam. Razlagam o avtorjih, gibanjih in smereh, analiziram prozo … – Na Japonskem profesor književnosti ne predava … – Kaj torej, Noriko, dela profesor? – Prinaša knjige in še več knjig, mi jih beremo in beremo … popoldne prinaša liste in mi pišemo in še pišemo. Anekdota je analogija tega, kar bi morale biti učne ure književnosti, se pravi, da bi učenci z dozorevanjem postajali vse bolj samostojni v izbiranju literature. Sam sem se razvijal ... nekoliko uporen in outsider. Morda je na svetu preveč literature. Vsako leto je objavljenih več člankov, knjig in literarnih revij kot v celotni zgodovini pred desetimi leti. To nekaj pove o možnosti vrednotenja. Nimamo resničnih možnosti, da bi karkoli presojali ... postaja pomembna pripadnost ustvarjalne skupnosti, odločilne so reference. Razmišljam o svojih literarnih začetkih v šestdesetih letih, objavljanje v lokalnih časopisih in v manjši reviji v mestu Viedma: Rincón Patagónico. Petnajst let je trajalo, da sem prišel do prvih objavljenih slovenskih besedil. Bilo je v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. To je bil hkrati postopek identifikacije s skupino mladih iz Buenos Airesa in drugih mest – Mendoze, Córdobe in Rosaria –, tistih prav tako začetnikov iz Druge vrste. Objavljanje se je poživilo po padcu vojaške diktature v Argentini ... Če povzamem – moje prve pesmice so se pojavile v reviji Druga vrsta: Božična pesem in še dve ali tri druge, katerih ton je bil značilen za nostalgijo po Sloveniji v domovih izseljencev v novi deželi, hrepenenje po nekdanjih praznovanjih in odsotnost oddaljene domovine. Spomnim naj, da so ljudje peli in nazdravljali v slovenščini, se veselili s folklornimi skupinami. Takrat še nisem poznal nobenega od teh svojih vrstnikov; med seboj smo si dopisovali. Nikoli ne bom razumel, kako so me odkrili, ko sem objavljal 2000 kilometrov proč od njih, v Patagoniji, daleč od slovenskih enklav in njihovih društvenih domov. Morda me je izdala kaka knjižica ali članek v časopisih prestolnice in me je ta skupina mladih, ki je utirala pot pri kulturni rasti zdomske identitete, odkrila in navezala stike z mano. V zvezkih so se pojavljale misli, pesmi v slovenščini, ki niso imele posebnega namena, vse je nastajalo spontano. Leta 1981 so izšle prve v Buenos Airesu, deset let pozneje pa zbrane v Zvezku moje Rodne pesmice in še kaj. Takrat sem že bil v stiku z ljudmi iz Slovenije – Rodna Gruda, Družina. Objavljali smo mi besedila kot slovenskemu novincu iz argentinskih pamp … Zdaj, ko pomislim na to, je bila neumnost. Leta 1980 je objavljena moja risba s slovenskim naslovom, ki jo danes hrani argentinski mislec Miguel Grinberg, član druge pomembne inmigracije; Ženska (črnilo na papirju št. 58/80). Številčil sem svoje risbe in jih poklanjal. Jasno, bile so risbe pesnika in niso imele drugih ambicij. V njih se mi je občasno izražala globoka identiteta, ne da bi se tega kaj posebeno zavedal. Več let sem serijo teh risb imenoval Umetnoko, kar je bilo nekoliko skrivnostno v španskem okoljo. Po končanem šolanju sem se poročil, imel otroke. Po delovni izkušnji na sodišču sem predaval na univerzi in več ustanovah provinc Chubut in Santa Cruz, pogosto kot potujoči profesor. Sodeloval sem s številnimi skupinami in revijami. Naklonjen sem bil patagonskim avtorjem, ki sem jih preučeval, promoviral, intervjuval. Sredi tega so se pojavili ti moji slovenski vrstniki iz Buenos Airesa. Ko sem pregledoval gore papirja, sem presenečeno spoznal, da je bila moja prva objava v reviji Meddobje pravzaprav v španščini: Catedral del Viento, močno lokalni pesniški sestav, kajti v Argentini velja mesto Comodoro Rivadavia za katedralo vetra. Pridobil sem stik s slovensko novinarko Marico Drolc, ki je obiskala Patagonijo in bila očarana nad puščavsko kordiljerskimi pokrajinami. Planine je primerjala s slovenskimi, a tukajšnje niso obljudene. Pripovedovala mi je, da je na obrežju Laga Argentina doživela občutek, da je sama v vesolju, v popolnem sozvočju z naravo, brez ljudi. Mario Vidmar iz družine, ki je prišla v Comodoro Rivadavia konec šestdesetih, je bil v Rimu junija 1979 posvečen v duhovnika. Deloval je potem v Sloveniji in mi pošiljal pisma s slikovitimi opisi novih izkušenj; občasno sem mu odgovarjal, a leta pozneje se je vrnil v Comodoro kot stolni župnik. Spet sva imela pogoste stike. Poznal je življenje v Sloveniji, obiskoval sorodnike in prijatelje. Moji starši so že umrli in v Comodoru nas ni veliko Slovencev. Poleg Maria Vidmarja, naj omenim še Ivana Ahlina, Juana Homovca, moje brate in še nekaj malega več. V Zvezkih, ki jih že desetletja pišem, kot nekakšen življenjski univerzalni dnevnik, se občasno pojavljajo razmišljanja in zapisi v slovenščini – improvizirane, nikoli objavljene pesmi, besedne kapljice svoj lastnih emocij v morju črk. Sredi vsega objavljenega ščavja v literarnih prilogah in različnih intervjujih opažam, da vedno omenjam svoj izvor, svojo identiteto, zemljepisno oddaljeno, a v srcu globoko zakoreninjeno. Julija 1980 sem v Svobodni Sloveniji bral zapis Tineta Debeljaka o neki moji knjigi; kot sklep je zapisal: »… Upajmo , da se bo še oglasil, ne samo v kastiljščini, ampak tudi v slovenščini«. V osemdesetih mi je začela pisati očetova sestra, teta Tončka. Povod je bil morda proces slovenskega osvobajanja in posledična družinska iluzija, da bi se izseljenci vrnili. Dopisovanje v slovenščini je bilo zame vedno naporno; ko je šlo za španskogovoreče, je polovica mojega pisma bila v kastiljščinji. Bili so časi, ko so poštne znamke bile še jugoslovanske. Vedno sem menil, da je bila beseda Jugoslavija napačna. Dovolite, da sem za hipec lacanovski, čeprav ne tako zanesenjaško kot kak Žižek. In ne le zato, ker Slovencem zunaj slovenskih meja opozarja na žalostne izseljenske in begunske zgodbe, pač pa ker v slovanskih jezikih koren jug sporoča na ravni nezavednega podrejenost, inferiornost. Vsi imperij rišejo kartografije s svojimi prestolnicami na severu, tako kot zahteva beseda caput, capital. Znan je primer Arabcev, ki so Evropo risali spodaj in Afriko na višjih koordinatah. Na glavo obrnjen zemljevid, ki ga poznamo. In ne le to: v skladu s tem pogledom je Slovenija odvisna od Beograda. Z znanjem latinščine in romanskih jezikov je mogoče zaznati še neko drugo značilnost. Yugo je namreč križna palica, ki se uporablja za združevanje volov, njihovega jarma, posledično pomeni kakršno koli stanje odvisnosti, podrejenosti. Kot v tiraniji, na primer. Morda sem se zaradi teh zavednih ali nezavednih povezav vedno izogibal uporabi te besede. Njegov prevod bi mi v intimi pomenil: država slovanskih sužnjev. V dneh pred osamosvojitvijo se nam je za tiste, ki smo živeli zunaj, beseda Slovenija razkrila kot osvetlitev, kot obljuba svobode. A naj se vrnem k svojemu. Julija 1982 sem pričel intervjuvati očeta in zapisovati njegovo osebno zgodbo. Zapisoval sem njegovo pripovedovanje in ga objavil v obliki zvezka. Okoli 400 izvodov sem razdelil med sorodnike in prijatelje. Izkušnja je bila zame poglobitev v koordinate moje identitete. Začutil sem svoje bogate in daljnosežne korenine. Družinsko drevo – slovensko, s koroškimi koreninami in s kraki, ki segajo na Dunaj, s priimkom, ki je bil aristokratski v Avstriji leta 1612, kot pričajo registri na Dunaju. Pravi zaklad je bil tudi zato, ker sva se z očetom globoko seznanjala. In seveda, bili smo Slovenci. V naslednjih mesecih sem dobil še dodatno potrditev. Prišlo je od tistih vrstnikov druge generacije iz Buenos Airesa, ki so mi pisali, plod teh stikov je presegel vsa moja pričakovanja, saj je novembra 1981 Druga vrsta objavila moje pesmi – v slovenščini. Skromna publikacija, ki je začela izhajati štiri leta prej, in so jo ustvarjali z entuziasmom in ljubeznijo Marjan Adamič, Pavel Fajdiga, Andrej Rot in drugih, je prinašala moje pesmi – prvič v slovenščini. Zdi se mi, da sem takrat presegel svoj lastni slovenski narcisizem. Dolgo sem ga skrival, bil je prisoten samo v intimi mojih zvezkov. Vedno sem objavljal – kot pravimo od Borgesa dalje – v argentinski španščini. To mi je pomembno kot epifanija, kot razglašenje. Naj še pripomnim, da sem v kontekstu vojne za Malvine srečal planince v Bariločah, kjer obstaja pomembna slovenska skupnost. Z njimi nisem imel dosti stikov, a name je vplivalo spoznanje nekakšne genske nagnjenosti h goram in čudovitim izletom. V vseh svojih poročilih in kolumnah sem vedno omenjal svoje slovenstvo; v tem desetletju pred osamosvojitvijo se je čutenje ojačilo, postalo polno upanja. Spremljal sem novice in zgodbe, ki so pripeljale do rojstva Slovenija. V času ko je v Argentini spet zavladala demokracija je bila razpisana nacionalna nagrada fundacije Olimpia. Svoboda je omogočila nove publikacije in s knjigo, ki sem jo objavil v založništvu Canala 9 sem z vladno podporo šel na buenosaireški knjižni sejem. Tu je knjigo predstavil profesor buenosaireške univerze Guillermo Ara. Tam sem osebno spoznal Andreja Rota, ki je o meni objavil nekaj prispevkov v Glasu in obsežen intervju v Celovškem Zvonu. V Glasu sem objavil nekaj kratkih proznih zapisov: Una deliciosa Leyenda medieval, La otra espada y el Bufón. V lokalnih argentinskih časopisih sem objavljal splošnosti o Sloveniji, predvsem kulturne in tradicijske, ne pa politične. Politika me ni pritegnila, čeprav je bil to čas, ko je že dišalo po slovenski osamosvojitvi. Pozneje sem dobil vabilo slovenskega Pen kluba na pisateljsko srečanje, a možnost, da bi se ga udeležil, je splavala po vodi zaradi nezgode v gorah, nesreča, ki me je prikovala osem mesecev. Vse to dogajanje me je spodbujalo, čeprav ni bilo povezano z mojim novinarstvom in pisateljevanjem. Bil je drugačen občutek notranjega veselja – intimen in globok. Bilo je kot da prvič pripadam tja, kamor sem pripadal ... Po letu 1990 je bilo še veliko veselja, a malo presenečenj; revija Literatura je objavila prevode nekaterih kratkih zgodb, prav tako sem zasledil nekaj svojih besedil v oddajah Radia Slovenija. Zaradi tehnologije lahko danes veliko bolje spremljam dogajanja v oddaljenih krajih. Priznam, da me vse zanima, razen strankarskih zdrah in političnih sprtij, ki jih, kljub najboljši volji, ne morem razumeti. Slovenija je še vedno v središču mojega srca. Vem, da soglašam z drugimi v ljubezni do te dežele, z njeno epsko in zahtevno večstoletno zgodovino, z njeno sedanjo svobodo, s pogledi v prihodnost in sposobnostmi.