Tiste daljne lipe iz Slovenije

Pavel Strukelj Tiste daljnje lipe iz Slovenije – Ali kdo ve, kje je Slovenija? je vprašanje s katerim se začenja kratek roman Paula Coelha Veronika se odloči umreti. Podobno ugibanje je bilo vedno prisotno v mojem življenju, ne v zemljepisnem smislu, pač pa povezano z globinami moje osebne in družbene bivanjske podzavesti. Pripovedki o Kralju Matjažu in Urški – Od nekdej lepé so Ljubljanke slovele iz Prešernovega Povodnega moža – sta oblikovali mojo zgodnjo domišljijo kot prave bajke, in tudi ljudske pesmi kot Moj očka ima konjička dva ali En hribček bom kupil, in še ducat podobnih napevov. Obogatila so me potovanja sorodnikov v Slovenijo, tudi brata, ki je tam živil célo desetletje, njihove sugestivne in zabavne pripovedi, predvsem staršev, ki sta kljub njunemu eksilu in vojni, znala pričarati lepo deželo. Doma smo govorilo slovensko in tudi nekaj nemško. Mama je bila učiteljica in me je pri štirih letih uvajala v branje s pomočjo knjižice Naša beseda. V argentinski šoli sem se pri šestih naučil kastiljščine. Danes skoraj več ne govorimo o globalizaciji, ker jo živimo, zdaj še poostreno s pandemijo, ki nas zadržuje doma, a nas vse bolj povezuje s svetom. Zato sploh ni nenavadno, da me zdaj pokliče prijatelj iz Slovenije in da poklepetava. Ali da mi v roke prek lokalnih prijateljev prihajajo slovenske knjige in revije, objavljene v Buenos Airesu ali Čilu. In ob pogledu na svet, na našo vesoljsko ladjo Zemljo, na kateri vsi potujemo, pomislim, da je tam konec poletja ... da so ljudje še na plažah in se podajajo na pohode v s soncem obsijane Alpe. Tisoče kilometrov proč opazujem ta moj oddajeni jug in čarobno Patagonijo, ko sedim v svoji sobi in pišem te vrstice pri odprtem oknu. Ugibam, da bi podoba risane zgodbe prikazovala zastrašujočo belo pokrajino z mrazom in snegom, skoraj v mraku ... in majhno okno – to moje – s toplino edine svetilke sredi prizorišča. Ob tej uri nihče več ne hodi po ulicah mojega mesta Comodoro Rivadavia, le sem in tja, morda dvakrat ali trikrat v tej avstralski noči, gre mimo kak policijski avto ali rešilec. Kje je tista Slovenija mojega otroštva? Spominjam se 27 kilometrov oddaljene nizozemske vasice. Bil je naftni tabor s hišicami in kočami z dvokapnimi strehami, bazenom in kinom, ki ga je podjetje Shell zgradilo za svoje ljudi. Prispeli smo z ozkotirnim vlakcom in tam je bilo približno 25 slovenskih družin. Spomnim se inženirja Vivoda, Križana, Prešerna ... Janko Prešeren je bil moj prvi prijatelj, bil je izjemen lik, ki smo ga do prezgodnje smrti imenovali Yanko. V šolah je bil zastavonoša, sicer pa moj sopotnik skupnih kolesarskih dogodivščin, učenja vožnje na njegovem starem in obnovljenem džipu, nagajivosti v bazenu z dekleti in predvsem nedeljskih obiskov impozantne cerkve s hektarjem svobode za igranja in tekanje z ostalimi slovenskimi otroki, medtem ko so se starši sestajali v župnijskih prostorih. Tam smo klepetali in peli v slovenskem jeziku, se udeležili maš. Katy Prešeren je bila lokalna katehetinja. Podjetje je naše ljudi cenilo zaradi njihove obsedenosti z učinkovitostjo ... vsi so obdelovali svoj zelenjevni in cvetlični vrt, veliko se jih je ukvarjalo s tesarstvom in kuhanjem žganja v velikih lesenih kleteh, ki so jih imele te hiše. Potem so te družine odšle po svetu v Avstralijo, Kanado, ZDA, Južno Afriko in druge dežele v skladu z dodeljenimi cilji vodstvenih delavcev. tako da jih je z letiv Comodoru ostalo samo nekaj. To je bila moja prva Slovenija. Slovensko hišo, enega izmed več slovenskih skupnih domov, sem od petega do desetega leta občasno obiskoval, ko sva z očetom večkrat potoval v Buenos Airesu, enkrat pa tudi z mamo. Drugi društveni domovi so bili v Lanúsu, San Martínu, Carapachayu itd. Tam je moj oče Pablo spoznal mojo mamo Cveto Germek, osnovnošolsko učiteljico, ki je delala v tekstilni tovarni v Ciudadeli, pela v zboru in igrala v krajevnem gledališču. Vse življenje do danes, ko prepotujem teh 2000 kilometrov, vedno obiščem ta kraj. Z desetimi leti sem šel v internat v bližini mesta Bahía Blanca, na pol poti med Buenos Airesom in mojim rojstnim mestom. Tam sem začel brati in pisati na višji stopnji. Kajti dopisoval sem se s svojimi domačimi. Imel sem tudi nekaj knjig, ki sta mi jih dala starša. Spomin se Desetega brata in Gorjančevga Pavlka. Pri osemnajstih sem začel delati na sodišču province Chubut in že potoval sam, tako pa sem spoznaval še druge ljudi, na primer Antonia Mizerita; njegove časnikarske prispevke sem prebiral v tedniku Esquiú, spoznal sem tudi nekaj duhovnikov in več članov slovenskih skupnosti. Z leti sem postal sodelavce Druge vrste, a to je že nova zgodba. Z objavami v španščini in nekaj v slovenščini so se začeli stiki z ljudmi iz Slovenije – z Jozetom Prešernom, z Marico Hribar in drugimi. Podedoval sem talasemijo, tako pogosto med alpinidi, zaradi česar sem postal dober andinist zaradi te krvne prilagoditve velikim višinam. Sem tudi vztrajen pri delu kot so povprečno vsi Slovenci. Čeprav sem podedoval veliko značilnosti mojih prednikov, in ob tem da so mi starši Slovenci, in tudi brat, sam nisem uspel pridobiti slovenskega državljanstva. Morda sta ljubezen in čustvovanje s slovenskim domom prehudo odstopala in me odvrnila od birokracije slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu. Nekajkrat sem obiskal urad, a zaradi birokratskih težav, brezbrižnosti osebja in seveda razdalje, se je vse zarotilo tako, da nisem uspel dobiti državljanstva. Kar me sicer ne skrbi, toda takrat je bilo to vsaj čustveno razočaranje. Ko je brat prvič prispel na ljubljansko letališče, je doživel pravi šok. Pripovedoval je, kako ga je preblisknilo jasno spoznanje ob prihodu, ko je zajemal zrak, opazoval ljudi v vrsti in se z njimi pomikal, da sodi tja, da globoko pripada tem krajem. V nekakšni anamnezi je občutil, da mu je vse, kar je živel do tedaj, bilo na nek način vstavljeno, da je bilo tuje, daleč od njegovega bistva. Mislim, da sinovi emigrantov imamo podobne izkušnje. V poletnih dneh sta me botra Teta Križan in njen mož peljala v Campamento Hildich, v prelepo zeleno dolinico, kjer smo tudi govorili slovensko. Boter Francisco Nemanič, prijatelj staršev, je pogosto bil na obisku pri nas, za kratek čas smo imeli sosede s priimkom Lebeničnik. Tako sem spoznal več Slovencev in odkril, da se njihove govorice razlikujejo. Opozarjale so me na krajevne naglase, nekateri so se mi zaradi slikovitih poudarkov zdeli rahlo smešni. Oče je bil iz Bele krajine, njegova govorica je bila precej sorodna hrvaški; od njega in njegovih prijateljev sem se nekoliko naučil pogovornega jezika. Tako se lahko za silo pogovarjam s Slovenci, ki jih srečujem. Cveta Grmek, znana kot Mamá Flor, pa je bila »ljubljanska srajca«, zgovorna meščanka, s sladkim glasom. V sebi sem tako združil oba slovenska svetova, kmečkega in mestnega. V obeh svetovih je bila nemščina drugi jezik. Starši in odrasli so segli po njej, ko so govorili o rečeh, ki jih otroci ne bi smeli slišati. Moja mama je vse življenje pisala v gotski pisavi, tudi pri 82., ko je umrla leta 2008. Doma smo imeli slike fotografa Erjavca – Blejsko jezero z otočkom in kapelico, panoramski sliko Ljubljanskega gradu, in v zlato, čudovito uokvirjeno sliko Marije Pomagaj. To so podobe, ki sem jih ponotranjal od zibelke do smrti staršev – in pomenijo močno notranjo ikonografijo moje biti. Pozneje so se pridružile še druge slike in scene, od Luxurie Janeza Ljubljanskega do mojih risb in slik, ki jih hranim kot intimne izraze sebe. Nekoč sem jih poslal v Slovensko hišo za neko razstavo. Druge moje risbe ali slike so naseljene po straneh mojih knjig. Nekoč sem sanjal, da bi predaval na Ljubljanski univerzi. Te sanje niso bile nekaj naključnega. Nekaterim bi se zdele nenavadne in brez pravega pomena, a sodile so v tisto področje moje pripadnosti. In ne le želja, da bi predaval, ampak tudi želja, da bi spil kavico v katerem koli značilnem slovenskem bifeju. Življenje pa določa prioritete in tako nekatere želje dolgo utripajo kot mogočosti. In usahnejo v zrelosti kot posledica sprijaznjenosti s stvarnostjo. Tako se oddaljiš od tiste intimne domovine, ki ti služi kot toplo zatočišče, a ne pomaga pri prilagajanju resničnemu svetu zavesti in zapletenim življenjskim dogodkom. Mojih treh otrok nisem mogel niti naučiti slovenščine. Pri desetih letih sem se začel učiti latinščine, pri trinajstih pa grščine do konca fakultete. Na visokih šolah sem poučeval ta dva jezika in na univerzi, ko sem se po vojaški diktaturi lahko vrnil. Tako sem zgodaj razumel sklanjatve in razlike med slovenščino in kastiljščino. Jasno je, da še danes ne obvladam dvojine. Še enkrat moram priznati – slovenščina, jezik mojih staršev, je zame jezik ljubezni, čustev, tistega, kar čutim še preden kaj razmislim … kastiljščina pa je akademski jezik in jezik razumskih vezi. Formalnih slovenskih šol nisem obiskoval, zato se je moje učenje slovenščine omejevalo na branje revij, dnevnikov, knjig, publikacij, ki so prihajale iz obeh celin. Očetova knjižnica je imela vsaj polovico slovenskih knjig in seveda precej posnetkov, trakov z gledališkimi predstavami klasičnih del; novejši pa so radijski posnetki, televizijski in vse, kar polovim na spletu. Zaradi ljubeznivosti prijateljev in neznancev me tako nagovarja neka tretja Slovenija s prevedenimi objavami mojih besedil. Tako sem lahko ponovno prebiral svoje črtice ali pesmi v obeh jezikih, kar se mi je zdelo čudovito razkritje in nekakšen čudež. Brat Lorenzo, ki je živel v Sloveniji, je bil med drugim tudi poklicni prevajalec. Vedno me je presenečala možnost prelivanja besedil iz enega v drug jezik. Naj povem, da sem se nekoč počutil sposobnega, da bi prevedel Prešernov Sonetni venec. Celo obljubil sem, da ga bom prevedel v nekaj letih, a sem še več let zapisoval poskuse v svoje zvezke, a brez uspeha. Še vedno sem dolžnik. Kastiljščina je namreč ne le nasploh opisna, perifrastična, njeni samoglasniki drugače preplavljajo zloge, in če poenostavim, kratek stavek v slovenščini bo vedno daljši v španščini, pa se trudi koliko hočeš. Morda obstaja genialec, ki vse to preseže, a to ni moj primer. Oče se je po pol stoletja ponovno srečal v Sloveniji z brati, sorodniki in prijatelji. Nekaj mesecev je bival v sestrini hiši, potoval po deželi in celo po zahodni Evropi. Spomnim se njegovih čustvenih pripovedi o tistih začetnih objemih, pri katerih so se družinski člani po tako dolgem času najprej zmedeno gledali, po nekaj trenutkih ohromelosti so se v solzah vrgli v neskončne objeme, vmes so tekle solze in vsa mogoča čustva. Tudi z mlajšimi so se razvnela globoka čustva medsebojne naklonjenosti. Oče je res užival, doživel je celo razglasitev neodvisnosti njegove države. Bilo je globoko veselje, ki je popestrilo njegova zadnja leta in jih obogatilo z nenehnimi komunikacijami in iskanji. Vrnitev je bila enkraten dogodek, celo za nas, ki smo prejemali njegova pisma s prvimi slovenskimi znamkami. Zdaj se spomnim njegovega pripovedovanja, kako je ob začetku vojne raznašal Svobodno Slovenijo, tiste razmnožene lističe, od vasi do vasi, sredi zasneženih krajev, zato da bi odporništvo imelo lastne novice. Njegov brat, duhovnik, mučenik Lovro, ubit v hribih pred strelnim vodom, ker ni pobegnil z bratom v Avstrijo, se je odločil, da ostane z ženskami in otroci, ki so bili namenjeni v Italijo: »Ostal bom s svojimi ljudmi,« in se tako odpovedal osebnemu pobegu. Najbrž se ne motim, če povem, da ni verjetno, da bi kdaj spoznal stvarno Slovenijo, tisto zemljepisno in realno. Celo tisto družinsko in humano, čeprav nikoli ne veš, kaj te čaka … zato odločno parafraziram Garcío Lorco s pomočjo Gradnikovega prevoda: »Čeprav poznam vse ceste, / nikdar ne pridem v Slovenijo … Smrt me oprezuje / z ljubljanskih stolpov.« Čutim pa, da sem opravil dolgo pot po njenih kulturnih in duhovnih poteh, še posebej literarnih. Potem ko sem se upokojil sem doma uredil arhive sedeminštirideset let. Prepolna soba se je spremenila v prostor za vnuke, ko nas obiskujejo. V moji pisarni, kjer sem izločil tone papirja, sem ohranil potrebne dokumente in slike, dokaze pomembnih izkušenj, naslove in tečaje, mape različnih poti. Hči, psihologinja, je podedovala zgodbe svetovalcev in vse knjige filozofije in psihologije. Z ostalim, kar me zdaj obdaja, se bom poglobil v moje literarne zgodbe, bežno spomnil, skrčil tisto, kar se tiče moje druge moje Slovenije, Slovenije mojih objav, intervjujev, stikov in posameznikov, ki so me upoštevali, navajali, kritizirali ali pomagali pri objavah. Kajti – razumljivo – moja literarna zadoščenja so bile pretežno v kastiljščini, a duh mi je velikokrat pobegnil k tej moji notranji domovini. Večkrat sem povedal, da sanje izražam v obeh jezikih … psihologi pravijo, da je to značilnost prave dvojezičnosti. Čeprav brez formalne izobrazbe v slovenščini, mi je uspelo oblikovati nekaj strani za spomin, ali morda tudi za pozabo. Naj jih poskušam na kratko opisati, da si ponazorim to svojo vzporedno slovensko življenje, ki je del moje nenavadne, kompleksne in subtilne osebe. Kot sem že omenil, je bila moja prva »književnost« – zdaj parafraziram Quinovo karikaturo Mafalde – Naša beseda, ki je izšla v Buenos Airesu. Z njo sem se naučil brati in pisati. Napise na javnih uličnih površinah sem bral slovensko, na primer pred našim domom je bila policijska postaja in sem bral »policija« namesto »policía«. V vrtcu sem bil z otroki drugih priseljencev, ki so govorili še druge jezike, skupaj pa smo se učili kastiljščine. Malo je bilo Argentincev. Z branjem smo začeli v prvem razredu. Tudi tu je bila kozmopolitska sestava – največ Italijanov, Portugalcev, Poljakov in tudi Kitajcev, Rusov, skratka svetovna človeška favna. Že od otroštva sem se seznanjal z različnimi kulturami, ki so jih sošolci negovali doma, kjer pa smo se tudi pogosto prijateljsko družili in igrali. V Naši besedi so bili praznični stavki, ljudske pesmi in zemljepisne osnove slovenskih krajev. Vedno me je v knjigi prevzel spoštljiv odnos do nove države, pozneje tudi, da je vključevala pomembne pisatelje z besedili za otroke – Janko Leban, Edmundo D’Amicis, Oton Zupančič, Jovan Jovanović (Striček Jovan), Josip Ribičič, Anton Medved, Josip Jurčič in neskončno dolg itd. Očetova knjižnica mi je odkrila svet univerzalne mitologije knjige. Precenjevanje tiskane besede se je prenašalo tudi na revije in časopise. Pri Borgesu sem izvedel, da ni nič bolj minljivega kot časopis ... da revije prinašajo nekoliko bogatejše gradivo, ki ga je mogoče izbirati. Branje knjig pomeni pridobitev časa. Mladostniška napaka je verjeti, da je zapisano, tudi resnično. Koliko naivnosti sem moral premagati skozi življenje! Toda tristo knjig na očetovih policah mi je dalo vpogled v tisto, kar sem pozneje, starejši, odkril, češ, vsakdanja slovenska govorica se razlikuje od knjižnega jezika. V Argentini pogovorni in knjižni jezik nista tako oddaljena. Jasno je, da obstajata estetska skrb in poetična izraznost, s brez kakega prisilnega kulturizma ... Očeta so v mladosti navduševali romani daljnjega zahoda, ki jih je pisal Nemec Karl May. Njemu na kraj pameti ni padlo, da bi se kdaj preselil v Ameriko. Na policah njegove knjižnice je bilo mogoče najti Prešernov Krst pri Savici, Moja rast Ivana Dolenca, od klasikov do biografij, od vrhuncev književnosti do vsakdanjih nižin. Danes težko verjameš v obstoj velike književnosti, kajti samopromocija, založniške potrebe in ideološko-politični interesi manipulirajo z ocenami in branjem. Obstanejo pa le vredne strani. Danes lahko beremo grška, latinska, indijska in druga dela … ker so se ohranile dragocene strani. Drugo izhlapeva v pozabo. Nekdo je skoval izraz longseller, da bi ga ločil od ščavja objavljenih best-sellers, precenjenih izdaj. Zato je vedno priporočljiva svobodna drža in utiranje lastne poti … Verjeli smo v evrocentrizem, a danes je svet okrogel. V kulturnem smislu je Zemlja povsod enaka – manj smo vodljivi, kar zadeva kulturno superiornost ali inferiornost; to pa ne velja za gospodarstvo ali politiko. Svet je lahko bolj human, kar je odvisno od individualne narave narodov … tako se mi zdi. Nekoč me je tokijska učenka, ki je prišla v Patagonijo na študentovsko izmenjavo, tako kot tisoči drugih, ki prihajajo od vsepovsod, na prvem predavanju v precej dobri španščini vprašala: – Ste vi profesor književnosti? – Seveda, sem odgovoril. Zakaj sprašuješ? – Ker vi predavate. – Seveda predavam. Razlagam o avtorjih, gibanjih in smereh, analiziram prozo … – Na Japonskem profesor književnosti ne predava … – Kaj torej, Noriko, dela profesor? – Prinaša knjige in še več knjig, mi jih beremo in beremo … popoldne prinaša liste in mi pišemo in še pišemo. Anekdota je analogija tega, kar bi morale biti učne ure književnosti, se pravi, da bi učenci z dozorevanjem postajali vse bolj samostojni v izbiranju literature. Sam sem se razvijal ... nekoliko uporen in outsider. Morda je na svetu preveč literature. Vsako leto je objavljenih več člankov, knjig in literarnih revij kot v celotni zgodovini pred desetimi leti. To nekaj pove o možnosti vrednotenja. Nimamo resničnih možnosti, da bi karkoli presojali ... postaja pomembna pripadnost ustvarjalne skupnosti, odločilne so reference. Razmišljam o svojih literarnih začetkih v šestdesetih letih, objavljanje v lokalnih časopisih in v manjši reviji v mestu Viedma: Rincón Patagónico. Petnajst let je trajalo, da sem prišel do prvih objavljenih slovenskih besedil. Bilo je v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. To je bil hkrati postopek identifikacije s skupino mladih iz Buenos Airesa in drugih mest – Mendoze, Córdobe in Rosaria –, tistih prav tako začetnikov iz Druge vrste. Objavljanje se je poživilo po padcu vojaške diktature v Argentini ... Če povzamem – moje prve pesmice so se pojavile v reviji Druga vrsta: Božična pesem in še dve ali tri druge, katerih ton je bil značilen za nostalgijo po Sloveniji v domovih izseljencev v novi deželi, hrepenenje po nekdanjih praznovanjih in odsotnost oddaljene domovine. Spomnim naj, da so ljudje peli in nazdravljali v slovenščini, se veselili s folklornimi skupinami. Takrat še nisem poznal nobenega od teh svojih vrstnikov; med seboj smo si dopisovali. Nikoli ne bom razumel, kako so me odkrili, ko sem objavljal 2000 kilometrov proč od njih, v Patagoniji, daleč od slovenskih enklav in njihovih društvenih domov. Morda me je izdala kaka knjižica ali članek v časopisih prestolnice in me je ta skupina mladih, ki je utirala pot pri kulturni rasti zdomske identitete, odkrila in navezala stike z mano. V zvezkih so se pojavljale misli, pesmi v slovenščini, ki niso imele posebnega namena, vse je nastajalo spontano. Leta 1981 so izšle prve v Buenos Airesu, deset let pozneje pa zbrane v Zvezku moje Rodne pesmice in še kaj. Takrat sem že bil v stiku z ljudmi iz Slovenije – Rodna Gruda, Družina. Objavljali smo mi besedila kot slovenskemu novincu iz argentinskih pamp … Zdaj, ko pomislim na to, je bila neumnost. Leta 1980 je objavljena moja risba s slovenskim naslovom, ki jo danes hrani argentinski mislec Miguel Grinberg, član druge pomembne inmigracije; Ženska (črnilo na papirju št. 58/80). Številčil sem svoje risbe in jih poklanjal. Jasno, bile so risbe pesnika in niso imele drugih ambicij. V njih se mi je občasno izražala globoka identiteta, ne da bi se tega kaj posebeno zavedal. Več let sem serijo teh risb imenoval Umetnoko, kar je bilo nekoliko skrivnostno v španskem okoljo. Po končanem šolanju sem se poročil, imel otroke. Po delovni izkušnji na sodišču sem predaval na univerzi in več ustanovah provinc Chubut in Santa Cruz, pogosto kot potujoči profesor. Sodeloval sem s številnimi skupinami in revijami. Naklonjen sem bil patagonskim avtorjem, ki sem jih preučeval, promoviral, intervjuval. Sredi tega so se pojavili ti moji slovenski vrstniki iz Buenos Airesa. Ko sem pregledoval gore papirja, sem presenečeno spoznal, da je bila moja prva objava v reviji Meddobje pravzaprav v španščini: Catedral del Viento, močno lokalni pesniški sestav, kajti v Argentini velja mesto Comodoro Rivadavia za katedralo vetra. Pridobil sem stik s slovensko novinarko Marico Drolc, ki je obiskala Patagonijo in bila očarana nad puščavsko kordiljerskimi pokrajinami. Planine je primerjala s slovenskimi, a tukajšnje niso obljudene. Pripovedovala mi je, da je na obrežju Laga Argentina doživela občutek, da je sama v vesolju, v popolnem sozvočju z naravo, brez ljudi. Mario Vidmar iz družine, ki je prišla v Comodoro Rivadavia konec šestdesetih, je bil v Rimu junija 1979 posvečen v duhovnika. Deloval je potem v Sloveniji in mi pošiljal pisma s slikovitimi opisi novih izkušenj; občasno sem mu odgovarjal, a leta pozneje se je vrnil v Comodoro kot stolni župnik. Spet sva imela pogoste stike. Poznal je življenje v Sloveniji, obiskoval sorodnike in prijatelje. Moji starši so že umrli in v Comodoru nas ni veliko Slovencev. Poleg Maria Vidmarja, naj omenim še Ivana Ahlina, Juana Homovca, moje brate in še nekaj malega več. V Zvezkih, ki jih že desetletja pišem, kot nekakšen življenjski univerzalni dnevnik, se občasno pojavljajo razmišljanja in zapisi v slovenščini – improvizirane, nikoli objavljene pesmi, besedne kapljice svoj lastnih emocij v morju črk. Sredi vsega objavljenega ščavja v literarnih prilogah in različnih intervjujih opažam, da vedno omenjam svoj izvor, svojo identiteto, zemljepisno oddaljeno, a v srcu globoko zakoreninjeno. Julija 1980 sem v Svobodni Sloveniji bral zapis Tineta Debeljaka o neki moji knjigi; kot sklep je zapisal: »… Upajmo , da se bo še oglasil, ne samo v kastiljščini, ampak tudi v slovenščini«. V osemdesetih mi je začela pisati očetova sestra, teta Tončka. Povod je bil morda proces slovenskega osvobajanja in posledična družinska iluzija, da bi se izseljenci vrnili. Dopisovanje v slovenščini je bilo zame vedno naporno; ko je šlo za španskogovoreče, je polovica mojega pisma bila v kastiljščinji. Bili so časi, ko so poštne znamke bile še jugoslovanske. Vedno sem menil, da je bila beseda Jugoslavija napačna. Dovolite, da sem za hipec lacanovski, čeprav ne tako zanesenjaško kot kak Žižek. In ne le zato, ker Slovencem zunaj slovenskih meja opozarja na žalostne izseljenske in begunske zgodbe, pač pa ker v slovanskih jezikih koren jug sporoča na ravni nezavednega podrejenost, inferiornost. Vsi imperij rišejo kartografije s svojimi prestolnicami na severu, tako kot zahteva beseda caput, capital. Znan je primer Arabcev, ki so Evropo risali spodaj in Afriko na višjih koordinatah. Na glavo obrnjen zemljevid, ki ga poznamo. In ne le to: v skladu s tem pogledom je Slovenija odvisna od Beograda. Z znanjem latinščine in romanskih jezikov je mogoče zaznati še neko drugo značilnost. Yugo je namreč križna palica, ki se uporablja za združevanje volov, njihovega jarma, posledično pomeni kakršno koli stanje odvisnosti, podrejenosti. Kot v tiraniji, na primer. Morda sem se zaradi teh zavednih ali nezavednih povezav vedno izogibal uporabi te besede. Njegov prevod bi mi v intimi pomenil: država slovanskih sužnjev. V dneh pred osamosvojitvijo se nam je za tiste, ki smo živeli zunaj, beseda Slovenija razkrila kot osvetlitev, kot obljuba svobode. A naj se vrnem k svojemu. Julija 1982 sem pričel intervjuvati očeta in zapisovati njegovo osebno zgodbo. Zapisoval sem njegovo pripovedovanje in ga objavil v obliki zvezka. Okoli 400 izvodov sem razdelil med sorodnike in prijatelje. Izkušnja je bila zame poglobitev v koordinate moje identitete. Začutil sem svoje bogate in daljnosežne korenine. Družinsko drevo – slovensko, s koroškimi koreninami in s kraki, ki segajo na Dunaj, s priimkom, ki je bil aristokratski v Avstriji leta 1612, kot pričajo registri na Dunaju. Pravi zaklad je bil tudi zato, ker sva se z očetom globoko seznanjala. In seveda, bili smo Slovenci. V naslednjih mesecih sem dobil še dodatno potrditev. Prišlo je od tistih vrstnikov druge generacije iz Buenos Airesa, ki so mi pisali, plod teh stikov je presegel vsa moja pričakovanja, saj je novembra 1981 Druga vrsta objavila moje pesmi – v slovenščini. Skromna publikacija, ki je začela izhajati štiri leta prej, in so jo ustvarjali z entuziasmom in ljubeznijo Marjan Adamič, Pavel Fajdiga, Andrej Rot in drugih, je prinašala moje pesmi – prvič v slovenščini. Zdi se mi, da sem takrat presegel svoj lastni slovenski narcisizem. Dolgo sem ga skrival, bil je prisoten samo v intimi mojih zvezkov. Vedno sem objavljal – kot pravimo od Borgesa dalje – v argentinski španščini. To mi je pomembno kot epifanija, kot razglašenje. Naj še pripomnim, da sem v kontekstu vojne za Malvine srečal planince v Bariločah, kjer obstaja pomembna slovenska skupnost. Z njimi nisem imel dosti stikov, a name je vplivalo spoznanje nekakšne genske nagnjenosti h goram in čudovitim izletom. V vseh svojih poročilih in kolumnah sem vedno omenjal svoje slovenstvo; v tem desetletju pred osamosvojitvijo se je čutenje ojačilo, postalo polno upanja. Spremljal sem novice in zgodbe, ki so pripeljale do rojstva Slovenija. V času ko je v Argentini spet zavladala demokracija je bila razpisana nacionalna nagrada fundacije Olimpia. Svoboda je omogočila nove publikacije in s knjigo, ki sem jo objavil v založništvu Canala 9 sem z vladno podporo šel na buenosaireški knjižni sejem. Tu je knjigo predstavil profesor buenosaireške univerze Guillermo Ara. Tam sem osebno spoznal Andreja Rota, ki je o meni objavil nekaj prispevkov v Glasu in obsežen intervju v Celovškem Zvonu. V Glasu sem objavil nekaj kratkih proznih zapisov: Una deliciosa Leyenda medieval, La otra espada y el Bufón. V lokalnih argentinskih časopisih sem objavljal splošnosti o Sloveniji, predvsem kulturne in tradicijske, ne pa politične. Politika me ni pritegnila, čeprav je bil to čas, ko je že dišalo po slovenski osamosvojitvi. Pozneje sem dobil vabilo slovenskega Pen kluba na pisateljsko srečanje, a možnost, da bi se ga udeležil, je splavala po vodi zaradi nezgode v gorah, nesreča, ki me je prikovala osem mesecev. Vse to dogajanje me je spodbujalo, čeprav ni bilo povezano z mojim novinarstvom in pisateljevanjem. Bil je drugačen občutek notranjega veselja – intimen in globok. Bilo je kot da prvič pripadam tja, kamor sem pripadal ... Po letu 1990 je bilo še veliko veselja, a malo presenečenj; revija Literatura je objavila prevode nekaterih kratkih zgodb, prav tako sem zasledil nekaj svojih besedil v oddajah Radia Slovenija. Zaradi tehnologije lahko danes veliko bolje spremljam dogajanja v oddaljenih krajih. Priznam, da me vse zanima, razen strankarskih zdrah in političnih sprtij, ki jih, kljub najboljši volji, ne morem razumeti. Slovenija je še vedno v središču mojega srca. Vem, da soglašam z drugimi v ljubezni do te dežele, z njeno epsko in zahtevno večstoletno zgodovino, z njeno sedanjo svobodo, s pogledi v prihodnost in sposobnostmi.

TRIADOXA DE STRUKELJ

TRIADOXA DE STRUKELJ Muchas veces en la vida, me he sentido poeta… luego, casi siempre, me fui dando cuenta de que soy apenas un simple filósofo. Todos somos filósofos, diría alguien famoso… Un maestro oriental recorría una avenida ruidosa con académicos y discípulos, cuando al acercarse a un puesto de flores, escuchó cantar a un grillo. Hizo la observación, sin éxito, ya que nadie lo escuchaba, excepto él mismo. Siguieron caminando y en breve se oyó repicar una moneda que cayó sobre la vereda. Todos se dieron vuelta… y el líder se sonrió diciendo: -Todos la escucharon, pues está en sus intereses. Me ocurre con las semillas. Las recojo del suelo, cuando nadie las ve. A veces las saco on cuidado de las plantas. Y siempre me imagino la cantidad de información que encierran. Las guardo en el bolsillo y las llevo al jardincito que cultivo frente a mi casa sobre la calle. Allí esperan en la tierra el ciclo natural que las hace germinar o no. Es un azar. Podrían surgir flores, arbustos o enormes árboles… no importa. En la espera displicente, sólo medito sobre cómo esas pequeñas o medianas reproductoras contienen toda la información del desarrollo de vegetales muy complejos, con sus ciclos ya inscriptos en su estructura minúscula. Toda la vida está codificada en esa pequeñez… Pongo una semilla en la palma de mi mano. La observo. Y es todo silencio… En el siglo XX se creía en la vida desde la Biología. Los Freud, Piaget, e innúmeros genios, auscultaban la ciencia como explicación de los organismos biológicos. Hoy sabemos que lo que explica la vida es la información. Somos seres biológicos que procesamos información. En el caso del hombre, una de las maneras de estos procesos es el pensamiento. Por eso he llegado a creer que la epistemología biológico-cibernética está en lo cierto. Las epistemologías, para decirlo sencillamente, son modelos de conocimiento que posibilitan dar una forma comprensible a los conceptos sobre las cosas. Si alguien dice: -No asimilé esa idea… Es que su epistemología es biológica: se imagina todo como un organismo, que digiere, respira, etc. Eso como referencia de base, que predomina en su época. Así le ocurrió a Freud en sus tiempos, con relación al maquinismo, y entonces hablaba de aparato psíquico, mecanismos de defensa, etc. Porque era la epistemología predominante… Voy a permitirme una charla analógica, como ejemplo, de cómo se explicaría un caso hipotético hoy, referenciando a la episteme actual de base, esto es la biocibernética: -Hola profe-me dice un alumno querido-, llevé a mi papá al psiquiatra, porque anda mal… -Y qué le pasa?-pregunto interesado. -Está muy deprimido, creo, y no se comporta como siempre. -Y por qué a un psiquiatra ? - indago. -Bueno, no lo sé… supusimos que era necesario. -Hicieron muy bien…- le digo para connotar positivamente, pero luego de un rato me dice: -Lo derivó a un psicólogo. No le pareció medicarlo, ni darle consejos… -Ah, bueno, se ve que es un profesional honesto... -Y por qué lo debo llevar a un psicólogo? Difícil pregunta si las hay hoy en día en el mundo psi. Pero intento explicarle la diferencia entre consejeros, psicólogos y psiquiatras. Como es joven, conozco su manera de pensar y abordo el tema de esta manera: -Si tu padre tuviera algo físico, en el hard, digamos, el psiquiatra lo hubiera advertido y habría tratado su cuerpo, medicándolo, operándolo, etc. Pero como su sistema físico, su aparato nervioso, no está lesionado, hizo lo adecuado derivándolo a un psicólogo, para que revise sus palabras, su programación personal, porque es probable que no esté procesando pensamientos adecuadamente… al menos por el momento. Es como cuando en tu computadora supones que se rompe algo físico, y llamas al técnico… si el problema está en los programas, y el hardware está bien, te aconsejará que recurras a un analista programador. Porque lo que hay que ver es otra cosa… los programas del software… Se entiende? -Creo que entiendo que papá no está enfermo por razones físicas, sino anímicas… -En los afectos… Quizá procesando algo que le ocurrió y no puede resolver, o un duelo, o una pérdida, alguna incertidumbre… y no logra procesarlo solo, al menos no rápidamente. Es por eso que ustedes lo ven deprimido, que no se comporta como siempre… -En la escuela me mandaron a un consejero… - sugiere como indagación mi querido jovencito. Eso le ha ocurrido a él – para hablar sobre mis dificultades, cuando murió mi mamá… Es lo mismo ? -No- asevero -, porque vos estabas sano en tu cuerpo y en tu espíritu, o sea estabas saludable y tu pensamiento procesaba correctamente…pero, tenías que resolver una dificultad muy fuerte, que es el duelo, y no sabías cómo hacerlo… -Sí. Me ayudó mucho… -Porque un consejero trabaja desde una relación de ayuda, trabaja contigo sobre todo lo demás. Es el que ayuda al operador, como cuando vos le enseñás a un amigo a manejar el teclado o el mouse. Tu ayuda posibilita un aprendizaje menos largo y sacrificado, y previene de errores que pueden dañar programas y equipos en el proceso, exagerando un poco. -Gracias, profe. Ahora entiendo lo que le pasa a mi papá… Como todo ejemplo es imperfecto, es una analogía, en todo caso, y… nada menos que una analogía ! Pero queda claro que la epistemología de este muchacho era en su base, por la época, algo cibernética. Por su contexto de vida, entendía este modelo de conocimiento. Con otros, habría sido más dificultoso… ajenos a él y a su entorno. Y ahora debo confesar que me ocurren dos cosas… al menos. La primera, es que mis amigos y mis alumnos insisten en que hable comprensivamente, en forma sencilla, acerca de alguna teoría filosófica propia. Lo estoy intentando… Por eso, aconsejo que si ya llegaron hasta aquí con su lectura, piensen si realmente les interesa el tema. Personalmente desaconsejo estas distracciones, a menos que haya una clara vocación. No por su dificultad, sino porque será una pérdida de tiempo, en todo caso. Y no me perdonarán que mi seducción no sea omnipotente. La otra cuestión es que… ya hay demasiados libros en el universo. Sólo se justifica aportar una publicación más a la infinitud que ocurre en papers y teorías cada día, los que superan en cantidad a las 24 horas, a todo lo que se publicaba hace siglos en toda una década o en años. Por ello mi sincera reflexión sobre si vale la pena seguir leyendo esto. No sólo por su limitada utilidad, sino porque me parece que ya se ha dicho lo suficiente en las aulas, en algunas revistas, y en las redes sociales. Esto de inventar un libro más, puede ser casi inútil, dentro del maremágnum actual y de los medios de comunicación diversos y posibles. Y si has decidido avanzar en esto, te debo explicitar otra dificultad, aunque más obvia. Y es que nosotros vemos generalmente el Universo a ojo desnudo. Pero los hay que tienen por oficio observarlo con microscopios o con telescopios. Nosotros mismos lo pudimos hacer alguna vez como experimento. Esas visiones son distintas. Si alguno comunica lo que ve, como le ocurrió a Galileo con el Papa Julio, es difícil de creer que se esté mirando exactamente lo mismo. Y si alguien es reduccionista, va a negar cualquier otra visión que no posea. Es más, no entenderá nunca lo que le proponen como lectura nueva o diversa, como hizo aquel papa, condenándolo al científico injustamente. Y como reduccionista extremo, ni siquiera aceptó en los jardines del Vaticano la invitación de asomarse al telescopio. Esa cerrazón demoró el avance del conocimiento por mucho tiempo. Así que es importante la actitud de apertura en cualquier campo del saber, y en otros, para poder construir una empatía con otros paradigmas, otras formas de ver, otras Cosmovisiones. Muchas veces ocurre que comunicando lo que veo en el telescopio o en el microscopio, no me pueden creer… porque no entienden. Tienen otro paradigma. Si puedo compartir lo que veo a ojo desnudo, con las otras visiones sobre el mismo universo, con apertura puedo intentar armonizar las distintas visiones, y construir una cosmovisión más rica y más amplia, como ocurre hoy con el espacio y el mundo subatómico. Muchas veces en la filosofía ha ocurrido esto: que los reduccionismo impidieron búsquedas maravillosas por la obstinación de las escuelas, los pensadores rígidos, y la falta de comunicación e integraciones con las otras ideas posibles. Por ello, mi intención inicial ha sido en los años, poder integrar, analizar cada pensamiento, pero además, si podían tener alguna aproximación a la certeza de verdad, poderlos hacer dialogar entre sí, para buscar coincidencias, acercamientos, identidades, como una básica epiteme de convergencia. A partir de asegurarme que observo el mismo Universo en forma natural, a ojo, o con instrumentos adecuados como el tele y el micro – scopios, podré construir una verdad mayor, integrándolas , lo que se denominará Cosmovisión… Porque el Universo objetivo total, quedará siempre fuera de mi comprensión completa posible, ya que es infinito en el sentido de inabarcable. Pero puedo construir mi Cosmovisión, que es mi manera de ver ese universo inabarcable. Y a mayor apertura en mis posibilidades de indagarlo, mejor será mi comprensión de todas las cosas. Si me quedara en la mirada infantil, desculturalizada, analfabética, reduccionista… poco o muy poco lograría entender del mundo. Aunque tuviera los ojos sanos y mi cerebro procesara las imágenes adecuadamente… Entendería muy poco de todo eso. Así que me pareció una tarea imprescindible intentar una integración sobre diversas formas del pensamiento, incluso desde lo metodológico, ya que los seres humanos pensamos de diversas formas, y procesamos distintamente, según sea el campo de observación o dicho más propiamente, cuando el objeto de conocimiento se compadece del método que utilizo en cada caso. Un académico diría que el método debe ser el adecuado a ese objeto, para evitar las falacias o fallas en la observación y los procesos, ya que parecerá a veces verdadero lo que no se alcanza. Una broma actual circula sobre la confianza en internet, cuando todo el mundo googlea cualquier cosa… lo que no está mal. Pero no tengo certeza por haberlo visto en un videíto de youtube, como los adolescentes de hoy creen… A eso los profes lo llaman humorísticamente, como la nueva falacia de arghumentum ad youtuberum. Claro…es un chiste. Pero a veces se produce la falacia en el sujeto joven que no ha utilizado un método adecuado al objeto que buscaba indagar… al menos con el rigor mínimo en teorías y ciecias que investigan. No se lo aprobarían en la universidad.

Navidad del Perdon.mp4

Epistemología en la telépolis

Cuando nos referimos a los modelos de base del conocimiento, hablamos de la episteme del paradigma elegido o supuesto, incluso impuesto por el contexto...en inglés, incluso, se toma la palabra Epistemología por sinónimo de Gnoseología. Pero en la vida real, no en los libros y en la telépolis que venimos revisando últimamente, vemos que hay clases y grupos que prefieren sostener los modelos biológicos del siglo pasado. Del milenio pasado, para dramatizar más, un poquito. Cuesta avanzar hacia formas actuales. Es así que mis alumnos dicen:"No lo digerí...", "Lo estoy asimilando..."Siguen teniendo en forma inconsciente pero predominante como modelo actuante el que les plantea el biologismo. Fueron educados (?) en la escuela con las teorías Piaget-ianas, mal "digeridas" por las maestras de turno, adoratrices del poder factico de los psicopedagogos y licenciados en ciencias de la educación, que les imponían estas teorías hasta el hartazgo: constructivismo, funcionalismo, aprendizaje por el error,etc. Teorías que fueron una etapa histórica necesaria, peor manera de entrar en los sit, pero que llegan siempre tarde a la Argentina, y de manos del poder político...la peor manera de llegar. Pero no importa, no podemos refutar la realidad, por cruda que sea.
La gente que anda por ahí, buscando, hoy se pregunta desde las ciencias humanas, cómo harán estos jóvenes para entender los nuevos paradigmas al ingresar a la Universidad. Y bueno...
Veo queridos exalumnos que se vuelven Lacanianos (hoy, sí...) y entonces espero que eso sea una etapa en sus futuros procesos...que es lo que ocurre. A no desesperar. Evolucionarán.
Picasso dijo que para ser lo que llegó a ser, debió volver a pintar todo el recorrido personal por la Historia de la pintura...desde al hombre primitivo. Repintar, par luego seguir genialmente, y crear algo realmente nuevo. Y así nos hapasado a todos, un poco.
Entonces hablar de epistemología biológico-cibernética, puede ser una utopía. Pero par los que la utilizamos, es un problema para comunicar los nuevos paradigmas, el hecho de que no sea comprendida ni reconocida por muchos. Pero así fue siempre. Y el tercer mileni no es la excepción...
Entonces, trabajar en Filosofía, en Psicología, en las sistémicas extendidas y narratologías actuales, mi triadoxa filosófica, las analogías y el pensamiento, profundizando estudios en las urbanopatías de Covalschi y Piccoli, rememorar el personalismo desde el ZYX, releer a Frankl y Theilard, divertirse con lo anecdótico de Slavoj Zizek, practicar el counseling psicológico como consultor y la docencia, haciendo talleres y dando clases,...en fin, es una aventura incomprendida.
Pero no importa, ya hay muchos en el camino...todos, de a poco, irán llegando.
¿Somos organismos biológicos que procesamos información, abiertos a la trascendencia?...

Covalschi habla del Counseling ( y de su Escuela)

MAÑANA SE REALIZARA LA PRIMERA REUNION INFORMATIVA EN LA CIUDAD PARA AQUELLOS INTERESADOS EN ESTUDIAR COUNSELINGLa Escuela Privada de Psicología da inicio a un nuevo año lectivoEl Counseling ofrece un modelo de vida en un momento histórico que se interesa por el hombre como “ser en libertad”. Este concepto de la libertad humana lleva a resaltar la idea del “aquí y ahora” y de “la salud y lo sano”, categorías que han ido evolucionando a través del tiempo.
José Covalschi, titular de la Escuela Privada de Psicología que da inicio a un nuevo ciclo lectivo a través de la enseñanza de Counseling.La libertad del hombre es quizá el tema más controvertido y abstracto en las ciencias humanas, debido a que no hay libertad y condicionamiento absoluto. En tanto el hombre es responsable de sus actos, considerado una “persona” que elige y decide su propio proyecto. “Sin embargo, desde la mirada del Counseling, entendemos por proyecto personal la autorrealización que incluye al grupo de pertenencia, al ‘otro’. Nos dice Binswanger ‘ser hombre significa ser un Ser que enfrenta su propio destino y el de la humanidad’”, sostiene el licenciado José Covalschi. Bajo esta premisa se centra el estudio dela Escuela Privada de Psicología que da inicio a un nuevo ciclo lectivo a través de la enseñanza de Counseling. Mañana a las 20:30 se realizará la primera reunión informativa en la ciudad en la sede ubicada en San Martin 263 tercer piso, mientras que el martes se realizará una reunión en Caleta Olivia, a partir de las 10:30.Sobre estas bases teóricas se estructuran las relaciones de ayuda y acompañamiento que promueve el Counseling, fundamentalmente desde tres axiomas: Proporcionar bienestar, Ajustar las relaciones familiares, comunitarias y sociales, y Proponer la aceptación de un sistema de valores aptos para la realización personal y comunitaria.La disciplina se remonta a más de sesenta años. Sus comienzos están en Estados Unidos, donde Carl Rogers sistematiza una serie de conceptos que conforman el Counseling centrado en la persona. Por su parte, la Asociación Argentina de Counselors la define como una disciplina que actúa en el campo de la promoción y prevención de la salud, acompañando y dando apoyo a las personas en situaciones de crisis y angustias. El objetivo de la disciplina no es la curación de patologías mentales, debido a que no es una psicoterapia, sino colaborar en la resolución de conflictos en personas que atraviesan crisis existenciales. El dolor del ser humano conecta al Counselor con el sufrimiento común del ser humano. Comprender, covivenciar con el “otro” aquello que al “otro” le acontece. El doctor Humberto Bono sostenía, ante sus alumnos, que es necesario “dar una mirada al libro y dos a la vida”, o sea, ser científicos, conocer y estudiar todo, pero sin perder de vista la comprensión del ser que sufre y que está frente a nosotros. La Asociación Argentina de Counselors apunta: “El número de los que marchan por la vida abrumados por el peso de sus conflictos internos, derrochando sus capacidades en defensas mal sanas, es enorme. Muchos de ellos, la mayoría, no son enfermos mentales, sino individuos conscientes de sus dificultades y de que aún pueden crecer y alcanzar un mayor bienestar”.El Counselor colabora en la ayuda de ese ser humano en crisis, y también es el instrumento adecuado para asistir en el concepto de “autorrealización”: realización de capacidades y potencialidades latentes en el hombre, y disponibilidad de sí mismo (trabajar, amar, gozar). El Counselor es un explorador de la vida y como tal deberá tener especialmente en cuenta su propia realización personal, para llegar al “otro”. Deberá transitar y ayudar en el tránsito de la existencia con congruencia entre el sentir-pensar-hacer, con un proyecto personal auténtico y una potencialización de los aspectos vitales que proyecten al futuro. Este modelo de Counseling es activo, abierto, potencia el accionar propio del consultante e incrementa sus posibilidades creativas y de autoconocimiento. La exploración de la vida de hoy nos enfrenta con códigos diferentes, con valores cambiantes, situaciones de crisis y de existencia inéditas, que requieren una adaptación a pautas que se van modificando, de manera sorprendente y a una increíble velocidad que nos exige estar atentos y dispuestos. Es aquí donde la presencia del Counselor puede dar una respuesta adecuada, con las herramientas idóneas y el enfoque pertinente desde el Desarrollo Personal, Institucional, Comunitario, Pastoral, Laboral o Educacional. El desafío del Counselor es brindar la ayuda necesaria en el momento apropiado y de acuerdo a la situación en particular. Esta es, fundamentalmente, la razón de ser del mismo, brindar un modelo de vida atento a la referencia del ser en libertad. De esta forma, el jueves se realizará una segunda charla informativa a partir de las 10:30. Para mayor información comunicarse a los teléfonos: 0800-9998039 o al (0297) 154-210401.

EMISION DE COMENTARIOS SIN REGISTROPatagónico.net no tiene responsabilidad alguna sobre comentarios de terceros, los mismos son de exclusiva responsabilidad del que los emite. Patagónico.net ha creado un espacio en donde volcar ideas no teniendo que recurrir al registro de usuario para hacer más ágil el ingreso. Se requiere NO emitir agravios, injurias y discriminación de cualquier tipo amparadas por el anonimato. El espacio se debe sostener sobres bases que idealmente sean constructivas, sin agravios de raza, nacionalidad y condición. Patagónico.net se reserva el derecho de eliminar aquellos comentarios injuriantes, discriminadores o contrarios a las leyes de la República Argentina, como la ocultación de términos inapropiados, sin la modificación del sentido del contenido si el mismo tuviese valor para aportar a la discusión.
Existen 11 comentarios enviados por lectores.
Actualizacion ,perfeccionamiento ,y mucha experiencia para movilizar el alma humana La psicologia es como la docencia NO SIRVE PARA COmerciar ATHY (10/07/2010-12:18)
Desde Freud a la fecha el MUNDO ha cambiado. Algunos psicologos se han transformado en PEPSICOLOGOS !!!!!!!! BRAVO LIC COVALSCHI------Hay que seguir LA REALIDAD DE CERCA freire cris (10/07/2010-12:12)
Interesantisimos enfoques del DR en Psicologia Jose Covalschi German (10/07/2010-11:43)
DR Jose Alberto Covalschi marca un hito en la psicologia del siglo XXI MARIA ELENA (10/07/2010-11:40)
UN ESTIMULO A LOS HACEDORES DE CIENCIA AL TRABAJO SILENCIOSO Y FRUCTIFERO COVALSCHI :UN GENIO A VECES NO RECONOCIDOillabel (10/07/2010-11:30)
Celebrar los avances en el campo de la psicologia y felicitar al profecional creador de LAS URBANOPATIASJorge (10/07/2010-11:24)
UN NUEVO MILENIO : Un nuevo enfoque de la psicologia Excepcional trabajo de Covalschi Saludos al brillante profesional y a la bella persona GRACIAS POR SU HONESTIDAD y deseo de brindar lo mejor de sifelipeborbon@gmail.com (10/07/2010-11:16)
LA OBRA DEL PROFESOR COVALSCHI MERECE MAS DIFUSION EXCELENTE !!!!!elena (10/07/2010-11:08)
Es una felicitacion al DR en Psicologia Jose Covalschi en merito a su honestidad profesional y fructifera trayectoria.TATIANA (04/06/2010-15:43)
Genioooooooooo!!!!!!!!!!!!!!!ATHINA (01/05/2010-15:57)
Muy bueno!!! Me pareciò excelente el registro de los fundamentos de la escuela.Gracias Kole!!!Pablo Strukelj (03/04/2010-12:50)