My Space - Radio Televizija Ljubljana (Slovenija)

Slovenski pisatelj Pavel Marjan Strukelj v Argentini (Radio TV Slovenia)

Estado de ánimo actual:animado/a

Slovenski pisatelj Pavel Marjan Štrukelj živi v patagonskem mestu Comodoro Rivadavia. Njegovi starši so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino; tam se je Pavel rodil, šolal, danes pa ustvarja in dela. Objavil je več knjig v španščini, nekaj njegovih del pa je izšlo v slovenskih časopisih. Piše pretežno v španščini. Izraža se v pesmih, novelah, esejih in črticah. Značilnost njegovih črtic sta jedrnatost in poetičnost, v tej zahtevni literarni zvrsti pa je prodoren in natančen.

 

Črtico Rosnih šestnajst je Pavel Štrukelj napisal v začetku leta 2009.

 

IGRALEC:   (Pavel Štrukelj: Rosnih šestnajst)

Zaprl sem ambulanto in se zgodaj vrnil domov, da bi še videl Elviro, kako ustvarja tiste svoje male umetnine. V roki je imela čopič in dve fotografiji ali risbi, a ju je takoj odložila. Z izmikajočim se  pogledom in bežnim, a toplim pozdravom:

 

– Živijo, Pavle, mi je zdaj rekla, kot da bi bila na traku kakega starega filma, ki se vsak na istih mestih dan ponovi in je videti, kot da se nikoli ne zavrti naprej. Ali pa kot na Moebiusovem traku z enim samim obrazom, na katerem drsiš kot v virtualnem prizoru, in se vidiš od spodaj, potem pa od zgoraj, toda vedno na istih neskončnih mestih, kot bi se nikoli ne spremenil.

 

– Živijo, Ilvy, ji rečem in jo poljubim, ona pa meri proti obema črno-belima fotografijama na mizi in s kazalcem usmerja moj pogled. Res ni bilo treba, vsekakor bi ju prepoznal in odkril, saj sta bili spomin na čas, ko smo vsi trije najstniki, Janko, Elvira in jaz, splezali na Medvedkovo skalo zunaj naselja nad patagonijsko dolino, kjer so bile nizozemske hišice.

 

– Takrat smo slikali sončni zahod, se spomniš? In zdelo se mi je, kot da sem tam, in da sledim Ilvyjinemu skakljanju (Elvira v portugalščini izgovarjaš Ilvira), ko se vzpenja, in opazujem razkošnost njenih gibkih delov telesa, njeno s premeteno najstniško nedolžnostjo veter zajemajoče krilo. In ko smo malicali in čakali sončni zaton, da bi ga slikali, je sedala pred nama z ukrivljenim hrbtom, razpirala darežljivi vratni izrez in kazala svoje sladke ženske prsi.

 

Morda se prav zaradi te igre zapeljevanja z Jankom nikoli nisva zaljubila vanjo ali pa se morda nisva zato, da ne bi zaradi ljubosumja razdrla našega prijateljstva.

 

– Ampak ne vem, ali je to sončni vzhod ali zahod ... poglej me, pravi, in kot vedno obvelja njena. Poskusil sem ji oporekati. Toda, čemu ... saj je res, da je Janko umrl tako mlad in tako dolgo je že od tedaj, v tistem malem letalu Twin Other v Začarani dolini, takoj ko je poletel iz Bariloč, ob tisti skali – videl sem razbitine – tisti skali, ki ji pravijo Božji prst zaradi oblike stisnjene pesti, ki s kazalcem meri visoko v nebo.

 

– Ni isto, pa tudi koristi mi ne, vztraja ona. Hoče vedeti, na kateri od obeh slik je sončni vzhod in na kateri sončni zahod. Jaz ji ne znam utemeljiti svojega prepričanja, da sem vedel, da je vzhod in zahod itd. ... Misli mi uhajajo k zdajšnjemu zatonu, tisti noči, ki jo vidim v njenih očeh, ker čutim – dobro vem, da sva ob zatonu življenja –, toda ko bova spala objeta, s tesno povezani telesi, me bo spet prevzela tista nežnost in sladkost njenih rosnih šestnajstih. In potem obmolknem.

 

BRALKA:    Najmlajši izmed predstavljenih avtorjev je Tone Rode. Izdal je več pesniških zbirk (Zenice, Mesto pristan in Biti), študiral je humanistiko in angleščino, zdaj pa se ukvarja s  podjetništvom. Tudi pri njem je živa problematika identitete. V nadaljevanju bomo slišali odlomek iz njegovega romana Dež na tvojo sled.